K Vaclavu na »pivičko«
Črne
zavese so s svojo pošastno držo mrko
visele v izložbah trgovin. Leta 1989
sem prvič obiskal tedanjo Češkoslovaško
in občutka teme in strahu, ki so jih
s svojo podobo oddajale
te
zavese, se še danes ne morem znebiti. Bile so
pravcati pokazatelj stanja in duha v državi in seveda v celotnem takratnem
vzhodnem bloku. Železna zavesa je
padla, z njo tudi črne zavese v izložbah
trgovin. Pojavila se je nova
zavesa – Schengenska. Na prvi
pogled očarljiva
in elegantna in v vseh pogledih
zapeljiva. Nič koliko ljudi, predvsem
iz dežel tretjega sveta, se želi
spogledovati z njo. Seveda je spogledovanje do neke
mere še dopustno, vendar se
vsako bolj intenzivno dvorjenje ali morda
celo poskus oženitve
z njo za
marsikaterega iskalca sanj spremeni
v žalost. Če si nataknemo očala,
vidimo, da je tudi Schengenska zavesa
narejena iz kosov ponošenega črnega
blaga, pobarvana v kričečo rožnato barvo in
polepljena z brezizraznimi, nadutimi
in visokoletečimi »metuljčki«.
Meje so
po padcu komunizma odprle svoja
vrata. Dotrajana carinska stavba,
ob kateri so stali napisi Češka Republika,
in dvignjena rampa naju opomnita,
da sva prečila avstrijsko–
češko
mejo. Tudi vojake, ki so zravnano, na
trenutke pribito, stali na visokih stražarskih
stolpih pred 26-imi leti,so
postavili na druga delovna mesta. Morda
kateri od njih danes stoji pred stavbo
ameriškega veleposlaništva ali streže v
McDonald's-ovi restavraciji?
Morda
streže pijačo ruskemu mogotcu v
Karlovih Varih ali kosi travo nemškemu bogatinu
v Marianskih Laznah? Kdo ve.
Polja
valovijo kot zeleno morje. Drevesa
se nagibajo k tlom. Dežne kaplje drsijo po
vetrobranskem steklu.
Češky
Krumlov
Ob
prihodu v Krumlov sem se vprašal,ali se je
možno zaljubiti v neko mesto v
trenutku, ko se spogledaš z njim. Za
Krumlov to vsekakor drži.Zaradi
svoje čudovite lege, zavit med
zelene obline gričev, obdan z rahlo osivelimi
gozdovi in s filigransko natančnostjo
dvignjen nad okljukom reke
Vltave, se s svojo lepoto baha kot kakšen
mladenič pred ogledalcem in z glavnikom
v roki. Nad
mestom bdi že zdavnaj osiveli grad, z
nečimrnim obrazom in z zgaranim telesom,
nadišavljen in olepotičen. S svojimi
petimi dvorišči se razdaja kot pred
leti, kakor da bi še vedno želel ugajati
vsakomur in vsem. Glede na to, koliko
turistov in najrazličnejših obiskovalcev ga občuduje, to nedvomno drži.
Zgradbe
na Glavnem trgu z barvitimi pročelji
in z značilnimi, triperesni deteljici
podobnimi zatrepi se vzvišeno spogledujejo
s turisti, ki slepo sledijo
vodički. Vprašam se, ali so mi bolj všeč
črne zavese ali množice turistov.
Pot
v Češke Budejovice
Po reki,
ki se nezadržno vije skozi rahlo gričevnato
pokrajino, se je valila truma
barvnih kanujev. Ta vrsta rekreacije je na Češkem
očitno zelo priljubljena. Nekaterim navdušencem za te vrste šport
pa je kampiranje ob reki naredilo
težko glavo, jim spodrezalo noge in
pobralo pridobljeno zalogo kondicije.
Pivske steklenice so ležale,
kamorkoli
sem se obrnil. Iz šotorov so pogledovali
»izmučeni« obrazi mladih kanuistov.
Češke
Budejovice so znane po pivovarni Budvar, v
kateri izdelujejo pivo Budweiser
ali Budvar. Poleg velikega števila
pivskih znamk sta na Češkem med nam
bolj poznanimi še Staropramen in
Pilsner. In greh bi bil, če ob obisku Češke človek
ne bi poskusil vrčka
piva.
Grad Hluboka
Palčki in
vile, ki so se sprehajali po
pravkar pokošenem »angleškem »vrtu in
se muzali okrog nališpanih in vase
zaverovanih rož, so brez sramu obrekovali
svoje že zdavnaj izgubljene prijatelje,
ki so živeli na gradu pred
davnimi, davnimi leti. Človek bi se
najraje pretopil v čas, ko so po vrtu
hodile dame z velikimi belimi klobuki
in dežniki, ki so jim delali senco.
Sprehajal bi se z njihovim lagodnim življenjem,
ki jim ga je narekovala grajska
ekscelenca. Zidovi enega
najbolj romantičnih gradov, narejenega po vzoru
angleškega Windsorja, bi znali
povedati marsikatero zgodbo, če
bi imeli vsaj kanček duše in
razuma. Tudi vsa lepota njihovih izumetničenih
potez jim ne pomaga izustiti
besed, ki bi jih radi slišali nemški
turisti široko odprtih ust in zdolgočasenih
pogledov. Na klopeh posedajo
ljudje. Na njihovih krilih posedajo kraguljčki.
Čas se zaletava v stene
gradu. Zdaj se sliši pesem, ki jo pojejo v
jeziku vseh narodov. Poznate ta jezik?
Ljubezen vendar, naj vam pomagam.
Moč 40
kw, ki jo premore najin štirikolesni
konjiček, nama pomaga dohitevati
samega sebe. Vasice z nizkimi
hišami in visokimi ograjami igrajo na
harfo zgodovine. Čas na
podeželju
se je ustavil pred mnogimi leti, v času,
ko je Stalin s svojimi razglašenimi
orglicami in hripavim glasom
prepeval pesmi v češčini. Uživam v vsem,
kar mi dajejo vid, sluh in vonj.
Uživam v pogledu na s slamo krite hiške
in okenca, skozi katera gledajo
babice povešenih oči in razbrazdanih obrazov.
Uživam v vonjavah svežega
hlevskega gnoja, ki mi pošilja
signale v nosnice in še naprej. Uživam v
pogovorih starcev pod lipami.
Uživam v
vsem, čemur in komur se je
uspelo upreti noremu razvoju in brezglavemu
vrvežu tehnike in razvoja. Uživam in
posedam ob igri časa in zgodovine.
Polja
zelenijo hitreje, kot je hitrost povprečnega
človekovega razmišljanja. Oljna
repica se kot rumena preproga podaja k
temno zelenim barvam polj. Ob poti
se kapelice naslajajo na pot ob cesti.
Nebesa so veliko bliže, kot bi človek upal
pomisliti.
Telč
Majhno,
prikupno mestece se koplje v
oblakih, ki žarijo, kot da bi jim nataknil 500-vatne
žarnice. Cerkvenemu zvoniku
se okoli vratu obeša zadnja svetloba
ugašajočega sonca. Razpotegnjen trg
trikotne oblike požira zadnje romantične
sprehajalce s psički na povodcih. Značilni
zatrepi najrazličnejših barv in
oblik krasijo stare meščanske hiše, ki
se trdno stiskajo ena k drugi, da človek
pomisli, da se imajo rade kot
sestrice v srednjem veku. Bele klopi zasedajo
zaljubljeni pogledi parov z najnežnejšimi
melodijami v srcih.
Spokojnost
se razodeva v sencah luči, ki
barvajo tlakovce s svetlobo pregretih žarnic.
Tudi tukaj sonce vsak večer umre in
se zjutraj znova rodi. Tudi nocoj se
poslovi in del Zemlje leže k počitku.
Drviva
mimo skrbno obdelanih polj, njiv in
travnikov, pokrajina me spomni na našo
Dolenjsko. V daljavi se razodeva bela
barva in ko se približava, vidiva neskončna
bela makova polja, ki se kot neveste
zibljejo pred usodnim da. Račun, ki
mi ga izstavijo policisti, ko v
naselju prekoračim hitrost, ki je dovoljena,
me zbistri in vožnjo nadaljujeva mirneje,
predvsem pa ceneje kot
doslej.
Karlštajn
Grad, ki
se dviga nad mestecem, je bil v
srednjem veku čuvaj mesta pred razbojniškimi
vojskami, ki so pustošile po deželi.
Danes se na grad zgrinjajo množice
turističnih »razbojnikov«, ki namesto
ubijalskih puščic na gradu puščajo svoj
denar z nakupovanjem kičastih spominčkov.
Pogled na gozdnato pokrajino
z vrha gradu je veličasten in
osupljiv.
Velika
Amerika – Češky kras
Kanjon v
bližini kraja Morina me spomni na
Veliki Kanjon v miniaturni obliki,
zato ga imenujejo Češki Veliki kanjon.
Apnenčasta kraška gmota leži sredi gričevnate
pokrajine okrog 30 km jugozahodno
od glavnega mesta Prage. V 50-ih
in 60-ih letih prejšnjega
stoletja
so bili tukaj rudniki apnenca. Kraške
jame so najpomembnejši prostori
za prezimovanje netopirjev v
zahodnem delu Češke. Kanjon je 800 m
dolg, 200 m širok in 100 m globok. Na dnu leži
jezero in ob pogledu nanj sem
se spomnil risanke Palček
Smuk. Saj
veste: »Za tako gosto meglo, da bi jo
lahko rezal, mogoče pa še malo
dlje, leži ribnik brbotalnik. Čez dan je to
čisto navaden ribnik, a ko ga zvečer
prekrije črno črna tema, … se prikaže
palček Smuk«. Scenarij zanjo je
napisal znani češki umetnik,scenarist,
animator, ki je prejel več
filmskih nagrad, med njimi tudi Zlatega
medveda, Zdenek Smetana, rojen
leta 1925 v Pragi. V tem območju je bilo
posnetih tudi nekaj filmov, kot so
Lemonade Joe, Mala morska deklica …
Črno črna
tema se je zavila med rjuhe najinega
potovanja. Čas se je zaletaval v okamnele
stene kanjona in igral na nežne
strune doživljajev in čustev. S
5-dnevnim potovanjem je zaloputnila odrska
zavesa. Sedeč na
kavču in s spomini v očeh, opazujem
zavese, ki se razprostirajo čez
celotno okno v dnevni sobi in govorijo
svojo zgodbo. Ne prepoznam
več niti
njihovega kroja, niti barve. V bistvu
sta kroj in barva popolnoma nepomembna,
pomembna
je vsebina.
Besedilo
in foto: Robert L. Horvat