ponedeljek, 21. april 2014

K Vaclavu na »pivičko«

K Vaclavu na »pivičko«

Črne zavese so s svojo pošastno držo mrko visele v izložbah trgovin. Leta 1989 sem prvič obiskal tedanjo Češkoslovaško in občutka teme in strahu, ki so jih s svojo podobo oddajale
te zavese, se še danes ne morem znebiti. Bile so pravcati pokazatelj stanja in duha v državi in seveda v celotnem takratnem vzhodnem bloku. Železna zavesa je padla, z njo tudi črne zavese v izložbah trgovin. Pojavila se je nova zavesa – Schengenska. Na prvi
pogled očarljiva in elegantna in v vseh pogledih zapeljiva. Nič koliko ljudi, predvsem iz dežel tretjega sveta, se želi spogledovati z njo. Seveda je spogledovanje do neke mere še dopustno, vendar se vsako bolj intenzivno dvorjenje ali morda celo poskus oženitve
z njo za marsikaterega iskalca sanj spremeni v žalost. Če si nataknemo očala, vidimo, da je tudi Schengenska zavesa narejena iz kosov ponošenega črnega blaga, pobarvana v kričečo rožnato barvo in polepljena z brezizraznimi, nadutimi in visokoletečimi »metuljčki«.
Meje so po padcu komunizma odprle svoja vrata. Dotrajana carinska stavba, ob kateri so stali napisi Češka Republika, in dvignjena rampa naju opomnita, da sva prečila avstrijsko–
češko mejo. Tudi vojake, ki so zravnano, na trenutke pribito, stali na visokih stražarskih stolpih pred 26-imi leti,so postavili na druga delovna mesta. Morda kateri od njih danes stoji pred stavbo ameriškega veleposlaništva ali streže v McDonald's-ovi restavraciji?
Morda streže pijačo ruskemu mogotcu v Karlovih Varih ali kosi travo nemškemu bogatinu v Marianskih Laznah? Kdo ve.
Polja valovijo kot zeleno morje. Drevesa se nagibajo k tlom. Dežne kaplje drsijo po vetrobranskem steklu.

Češky Krumlov

Ob prihodu v Krumlov sem se vprašal,ali se je možno zaljubiti v neko mesto v trenutku, ko se spogledaš z njim. Za Krumlov to vsekakor drži.Zaradi svoje čudovite lege, zavit med zelene obline gričev, obdan z rahlo osivelimi gozdovi in s filigransko natančnostjo dvignjen nad okljukom reke Vltave, se s svojo lepoto baha kot kakšen mladenič pred ogledalcem in z glavnikom v roki. Nad mestom bdi že zdavnaj osiveli grad, z nečimrnim obrazom in z zgaranim telesom, nadišavljen in olepotičen. S svojimi petimi dvorišči se razdaja kot pred leti, kakor da bi še vedno želel ugajati vsakomur in vsem. Glede na to, koliko turistov in najrazličnejših obiskovalcev ga občuduje, to nedvomno drži. 

Zgradbe na Glavnem trgu z barvitimi pročelji in z značilnimi, triperesni deteljici podobnimi zatrepi se vzvišeno spogledujejo s turisti, ki slepo sledijo vodički. Vprašam se, ali so mi bolj všeč črne zavese ali množice turistov.





Pot v Češke Budejovice

Po reki, ki se nezadržno vije skozi rahlo gričevnato pokrajino, se je valila truma barvnih kanujev. Ta vrsta rekreacije je na Češkem očitno zelo priljubljena. Nekaterim navdušencem za te vrste šport pa je kampiranje ob reki naredilo težko glavo, jim spodrezalo noge in pobralo pridobljeno zalogo kondicije. Pivske steklenice so ležale,
kamorkoli sem se obrnil. Iz šotorov so pogledovali »izmučeni« obrazi mladih kanuistov.

Češke Budejovice so znane po pivovarni Budvar, v kateri izdelujejo pivo Budweiser ali Budvar. Poleg velikega števila pivskih znamk sta na Češkem med nam bolj poznanimi še Staropramen in Pilsner. In greh bi bil, če ob obisku Češke človek ne bi poskusil vrčka
piva.






Grad Hluboka

Palčki in vile, ki so se sprehajali po pravkar pokošenem »angleškem »vrtu in se muzali okrog nališpanih in vase zaverovanih rož, so brez sramu obrekovali svoje že zdavnaj izgubljene prijatelje, ki so živeli na gradu pred davnimi, davnimi leti. Človek bi se najraje pretopil v čas, ko so po vrtu hodile dame z velikimi belimi klobuki in dežniki, ki so jim delali senco. Sprehajal bi se z njihovim lagodnim življenjem, ki jim ga je narekovala grajska ekscelenca. Zidovi enega najbolj romantičnih gradov, narejenega po vzoru angleškega Windsorja, bi znali povedati marsikatero zgodbo, če bi imeli vsaj kanček duše in razuma. Tudi vsa lepota njihovih izumetničenih potez jim ne pomaga izustiti besed, ki bi jih radi slišali nemški turisti široko odprtih ust in zdolgočasenih pogledov. Na klopeh posedajo ljudje. Na njihovih krilih posedajo kraguljčki. Čas se zaletava v stene gradu. Zdaj se sliši pesem, ki jo pojejo v jeziku vseh narodov. Poznate ta jezik? Ljubezen vendar, naj vam pomagam.
Moč 40 kw, ki jo premore najin štirikolesni konjiček, nama pomaga dohitevati samega sebe. Vasice z nizkimi hišami in visokimi ograjami igrajo na harfo zgodovine. Čas na
podeželju se je ustavil pred mnogimi leti, v času, ko je Stalin s svojimi razglašenimi orglicami in hripavim glasom prepeval pesmi v češčini. Uživam v vsem, kar mi dajejo vid, sluh in vonj. Uživam v pogledu na s slamo krite hiške in okenca, skozi katera gledajo babice povešenih oči in razbrazdanih obrazov. Uživam v vonjavah svežega hlevskega gnoja, ki mi pošilja signale v nosnice in še naprej. Uživam v pogovorih starcev pod lipami.
Uživam v vsem, čemur in komur se je uspelo upreti noremu razvoju in brezglavemu vrvežu tehnike in razvoja. Uživam in posedam ob igri časa in zgodovine.

Polja zelenijo hitreje, kot je hitrost povprečnega človekovega razmišljanja. Oljna repica se kot rumena preproga podaja k temno zelenim barvam polj. Ob poti se kapelice naslajajo na pot ob cesti. Nebesa so veliko bliže, kot bi človek upal pomisliti.






Telč

Majhno, prikupno mestece se koplje v oblakih, ki žarijo, kot da bi jim nataknil 500-vatne žarnice. Cerkvenemu zvoniku se okoli vratu obeša zadnja svetloba ugašajočega sonca. Razpotegnjen trg trikotne oblike požira zadnje romantične sprehajalce s psički na povodcih. Značilni zatrepi najrazličnejših barv in oblik krasijo stare meščanske hiše, ki se trdno stiskajo ena k drugi, da človek pomisli, da se imajo rade kot sestrice v srednjem veku. Bele klopi zasedajo zaljubljeni pogledi parov z najnežnejšimi melodijami v srcih.
Spokojnost se razodeva v sencah luči, ki barvajo tlakovce s svetlobo pregretih žarnic. Tudi tukaj sonce vsak večer umre in se zjutraj znova rodi. Tudi nocoj se poslovi in del Zemlje leže k počitku.
Drviva mimo skrbno obdelanih polj, njiv in travnikov, pokrajina me spomni na našo Dolenjsko. V daljavi se razodeva bela barva in ko se približava, vidiva neskončna bela makova polja, ki se kot neveste zibljejo pred usodnim da. Račun, ki mi ga izstavijo policisti, ko v naselju prekoračim hitrost, ki je dovoljena, me zbistri in vožnjo nadaljujeva mirneje, predvsem pa ceneje kot doslej.






Karlštajn

Grad, ki se dviga nad mestecem, je bil v srednjem veku čuvaj mesta pred razbojniškimi vojskami, ki so pustošile po deželi. Danes se na grad zgrinjajo množice turističnih »razbojnikov«, ki namesto ubijalskih puščic na gradu puščajo svoj denar z nakupovanjem kičastih spominčkov. Pogled na gozdnato pokrajino z vrha gradu je veličasten in osupljiv.




Velika Amerika – Češky kras

Kanjon v bližini kraja Morina me spomni na Veliki Kanjon v miniaturni obliki, zato ga imenujejo Češki Veliki kanjon. Apnenčasta kraška gmota leži sredi gričevnate pokrajine okrog 30 km jugozahodno od glavnega mesta Prage. V 50-ih in 60-ih letih prejšnjega
stoletja so bili tukaj rudniki apnenca. Kraške jame so najpomembnejši prostori za prezimovanje netopirjev v zahodnem delu Češke. Kanjon je 800 m dolg, 200 m širok in 100 m globok. Na dnu leži jezero in ob pogledu nanj sem se spomnil risanke Palček
Smuk. Saj veste: »Za tako gosto meglo, da bi jo lahko rezal, mogoče pa še malo dlje, leži ribnik brbotalnik. Čez dan je to čisto navaden ribnik, a ko ga zvečer prekrije črno črna tema, … se prikaže palček Smuk«. Scenarij zanjo je napisal znani češki umetnik,scenarist, animator, ki je prejel več filmskih nagrad, med njimi tudi Zlatega medveda, Zdenek Smetana, rojen leta 1925 v Pragi. V tem območju je bilo posnetih tudi nekaj filmov, kot so Lemonade Joe, Mala morska deklica …
Črno črna tema se je zavila med rjuhe najinega potovanja. Čas se je zaletaval  v okamnele stene kanjona in igral na nežne strune doživljajev in čustev. S 5-dnevnim potovanjem je zaloputnila odrska zavesa. Sedeč na kavču in s spomini v očeh, opazujem zavese, ki se razprostirajo čez celotno okno v dnevni sobi in govorijo svojo zgodbo. Ne prepoznam
več niti njihovega kroja, niti barve. V bistvu sta kroj in barva popolnoma nepomembna,
pomembna je vsebina.




Besedilo in foto: Robert L. Horvat


torek, 06. julij 2010

Irska v d-molu - Ireland in d-minor

Nežni zvoki irskih dud, ki vlečejo med valove nagajivih barv, nemirna svetloba, ki udarja ob stene nevidnih duš, neskončni zven miru, pesem drhteče pokrajine, vse to je kot igranje orkestra v d-molu.
















































petek, 15. januar 2010

Dobrodošli v Iranu III.del - Welcome to Iran part III



Odlomek iz reportaže Dobrodošli v Iranu
Pot na Alamut
Veter naju prepiha do kosti in nase potegneva vsak svoj kos oblačil, ki jih imava v prtljažniku. Slikovita gorska pokrajina, ki nama jemlje dih, se dviga celo do višine 3400m. V majhni vasici oddava pošto, ki pa je žal še danes nihče ni dobil. Vijugasta gorska pot nas vodi mimo neskončnih prepadov in divjih sotesk. Ponižna reka si utira pot med rdeče obarvanimi grebeni. Kot golo žensko telo se pokrajina razkazuje popotnikovim očem. Vsa hrepeni po ljubezni. Vsa presušena drhti po kapljici vode. Tu pa tam se pokaže zelena oaza dreves, tu pa tam kakšno osamljeno drevo. Drevesa, ki se upirajo smrti, v tej pokrajini srkajo ljubezen iz njene duše. Ljubezen jim daje moč. Sonce se naglo spušča za obzorje, ko prispemo na konec sveta. Na mogočni skali se razvaline nekdaj mogočnega gradu upirajo zadnjim tokovom zgodovine. Pod njo se globoko vrezana soteska, čez katero je speljan majhen mostiček, razbrazdano vije po pravljični pokrajini. Alamut. Mističen kraj. »V raju sta!« mi zašepeta glas iz dna duše. Tako so mislili tudi vojaki iz Bartolovega romana Alamut, ki so slepo nasedli zgodbi o raju.