Odlomek iz reportaže Dobrodošli v Iranu
Vasica blizu Tabriza
Slikovita barvna vrata in okna so bila glavni razlog, da smo se ustavili v majhni vasici blizu Tabriza. Pri vhodu v vas so stali otroci, ki so čakali na šolski avtobus. Z nasmehi na ustih so naju pozdravljali in vzklikali: Hello! Hello! Welcome in Iran! Naenkrat je bila okrog naju cela vas. Ponudili so nam vroč čaj in pokazali kako tkejo preproge. Cela vas nam je mahala, ko sva skozi šipo vračala pozdrave ob slovesu. Spomnil sem se vseh ljudi, ki sva jih spoznala v Iranu. Brez njih potovanje ne bi bilo takšno, tako globoko doživeto. Glasba iranskega pevca Eilya Monfared-a, ki je prihajala iz zvočnikov, se je čisto potiho in naskrivaj dotikala mojega srca. Solze so mi kapljale na dlani, ko sem se zavedel, da ti ljudje nimajo ničesar kar imamo mi, vendar imajo toplino in mir v srcih, kar nam pogosto manjka. Največje bogastvo je v nas samih, v naših srcih le da ga moramo znati odkriti in ga deliti z drugimi.
Gore nenavadnih oblik in školjkastih oblin so spreminjale barve kot kameleoni. Slana reka, ki je nekoč tekla tod mimo je bila samo še bela izsušena sled. Zaljubil sem se v to pokrajino. Zaljubil sem se v iransko gostoljubnost in dobrosrčnost. Zaljubil sem se v Iran. Morda sem nekoč živel tukaj! Morda so bili moji daljni predniki rojeni prav tukaj, kdo ve!
V daljavi smo zagledali šotore. »Nomadi!« sva vzkliknila. Počasi smo se približevali šotorom, ki so bili posejani po rahlo valovitem pobočju. Nikogar ni bilo nikjer. Naenkrat pa so se proti nam spustili pobesneli ovčarski psi. Sreča, da so ženske, ki so bile v šotorih začutile, da je nekaj narobe in da so jih uspele pravočasno ustaviti preden bi nas raztrgali. Ker moških ni bilo doma nas ženske niso povabile na čaj.
