Lahkotnost letenja ptic ali zvok ogromnega letalskega motorja, ubrano petje koles vlaka in njihovo lebdenje na tirnicah ali škripanje avtomobilskih zavor na novo spečenem asfaltu, nežna hoja po mehkobi novo zapadlega snega ali karavana kamel v puščavskem pesku, topot konjskih kopit ali selitev mravelj. A mar ni naše življenje eno samo potovanje, prepredeno s hrepenenjem, sanjami, lebdenjem in ljubeznijo?
Skozi šipo vlaka zrem v svet, ki beži mimo mene. Polja, travniki in njive se kopljejo v jutranji svetlobi. Sneg na poljih se počasi umika nemirnim žarkom vzhajajočega sonca. Hudomušno se nasmiha izza tistega hriba, ki ima vsak dan drugo barvo, vonj. V meni se prebujajo oblaki zaviti v jutranjo meglo. Hrepenim. Sanjam. Srce me pelje po poti, ki jo igrata domišljija in strast duše. Uživam v vsem kar čutim, kar vidim, kar se ustavlja ali kar leti mimo mene. Potujem na tisti konec sveta, ki nima konca. Po poti svojega življenja. Brezmejna je ta pot, dolga in polna hrepenenja. Vzamem si čas, da se dotaknem vsake otroške ročice, da se nasmehnem starcu z razmajanimi zobmi in starki s palčko, ki počasi hiti na jutranjo molitev. Utapljam se v očeh mimoidočih. Pod srcem in v tančico zavito, skrivam globino brezmejnega ognja in ples dobrih vil. Zdaj resnično letim kot ptica. In sploh mi ni važno kam. Dvignjen nad oblaki podobnim krizantemam in poln občutkov šelestenja življenjskega toka, ki se napaja z energijo vesoljnega stroja, odpiram svoje srce in misli vsem ljudem, ki želijo na pot z mano. Potuj z mano! Potuj z mojim srcem! Na dolgo pot.....
Ni komentarjev:
Objavite komentar