Armenska cerkvica

Naslovna fotografija armenske cerkvice in jezera Boron je nastala na enomesečnem potovanju po Iranu. Prilagam odlomek iz reportaže Dobrodošli v Iranu.

Makadamska cesta je postajala vse ožja in bolj luknjasta, na trenutke celo nemogoča za naš avto. Ob njej se je leno zvijala na pol izsušena reka. Srce mi je divje razbijalo ob krasotah narave, ki so nam bila dana, da jih čuvamo in skrbimo za njih. Pa vendarle še nismo dovolj zreli, da bi bili sposobni obdržati in negovati to vzvišeno, neokrnjeno naravo.

Jezero Boron – Boron dam

Stopila sva na prag ljubezni in potrkala na vrata raja. Odprla so se. Objela naju je njena duša. Tako močno se naju je oklepala, da nama je jemalo sapo. Kot opojena od naslade sva stala brez besed. Pokrajina se je razprostirala pred nama kot velikansko slikarjevo platno. Turkizna barva jezera se je lesketala, kot bi nama želela pokazati izrazno moč slikarjevih barv. Jezero, ujeto med čudovite skale, se je močno oklepalo njihovih lovk. Na stežaj je odpiralo svoja okna in vrata. Skozenj so gledala mlada iranska dekleta, ovita v čadorje. Pod njimi so se svetili črni lasje kot oglje. In njihove velike črne perzijske oči so me prebadale kot žive puščice. Sedaj se nisem več spraševal kje je raj. Sedaj sem točno vedel, da je raj prav tu. Da je raj pravzaprav v nas samih. V vsakem od nas, če smo le pripravljeni spustiti to svetlobo ljubezni skozi ozke line do dna naših src. V naš raj.