četrtek, 05. marec 2009

Železniški krog


Februarsko jutro. Nedelja. Z napolnjeno torbo, v kateri ni manjkalo ničesar, kar naj bi imel fotograf pri svojem delu, sva jo s prijateljico Ano mahala po peronu železniške postaje v Ljubljani. Namenjena sva bila na krožno potovanje z vlakom do Jesenic, s postankoma v Vintgarju in Novi Gorici. Ker je bil ravno pustni čas, je nekaj zamaskiranih zanesenjakov, s črnimi, kodrastimi lasmi, rdeče obarvanimi lici in velikimi nosovi, še vedno prestrašenih od alkohola, pohajalo po vlaku, ki je že nestrpno čakal na svoj odhod, ob 6.50. Megla se nikakor ni hotela posloviti od »bele Ljubljane«, ki je verjetno dobila ime po njej. Drobne snežinke potujoče v oblakih, so se razsipavale po pokrajini, ki je na trenutke že kazala prve znake pomladi. Tu pa tam je kakšen potnik vstopil ali izstopil in že smo prispeli v železarsko mesto Jesenice. Dim je narekoval vsakdanje življenje Jeseničanov. Robatost tovarne, ki te mrko pozdravi ob »vhodu« v mesto, je s puhastimi oblaki, ki so se dvigovali iz visokih dimnikov, bila še bolj zastrašujoča. Res je, da je pustni čas, ampak izbruhi iz njenega širokega, umazanega grla so bili bolj podobni vulkanskemu žrelu, kot pa izpušnim signalom kakega pustnega »zagreteža« preoblečenega v Indijanca s perjem na glavi in s pipo miru v ustih.
Počasi smo zdrseli in pristali na prvem tiru železniške postaje na Jesenicah. Strojevodja je menjal kabino in po par minutah smo že bili na postajališču Vintgar, čeprav se kraj dejansko imenuje Blejska Dobrava. Škoda, da več ne podeljujejo bodečih Než, ker bi postajališče bilo med prvimi na seznamu dobitnikov tega laskavega priznanja. Peš sva se napotila do soteske Vintgar. Hoja skozi vas je bila prijetna. Za vasjo pa se pot spusti po pobočju v grapo. Ustavila sva se pred neko hišo in spregovorila par besed z možakarjem, ki je ravno pometal okrog nje.
Sotesko sta l. 1891 odkrila gorjanski župan Jakob Žumer in fotograf Benedikt Lergetporer in to ravno v času, ko je bil vodostaj Radovne, reke, ki teče skozi Vintgar, izredno nizek. Soteska Vintgar, dolga 1,6 km, je zarezana med navpičnimi stenami hribov Homa in Boršta, krasi pa jo Radovna s slapovi, tolmuni in brzicami.
Šumenje mogočnega slapu je bilo slišati že od daleč. Teloh je stegoval svojo belo kapo z rjavkaste trave. Ptičje petje, ki se ga je slišalo izza oguljenih dreves, nama je naskrivaj šepetalo pesem o pomladi. Napis, da je vhod v sotesko prepovedan, nama ni preprečil vstopa v njo. »Šla bova do tja, dokler bo mogoče priti« sva si rekla. Previdno sva stopala po skalah, ki so bile drseče kot bi jih namazal z oljem. S foto stojalom sva preizkušala luknje prekrite z listjem. Bučanje vode prvega slapu v soteski sem začutil, kot vodo, ki se pretaka v meni. Da prihaja skozi kronsko čakro vame in me zapušča pri nogah in gre v zemljo. Popolnoma sem se podredil toku narave, kot sin matere Zemlje in očeta Nebes. Voda, ki se je pretakala po mojem telesu me je spirala in me očiščevala tiste napetosti, ki sem jo čutil v srcu. Mir se je razlegal po soteski in človek ob takih trenutkih, ko v soteski ni nikogar razen bitij, ki so se poskrila po rovih in med listjem, med drevesi in na drevesih, začuti da je del narave. Slap je s svojo padajočo vodo kazal tisto moč in eleganco, ki jo lahko izžareva samo v mesecih, ko se zima poslavlja. Kot kakšen baletni plesalec je s svojimi gibi usmerjal tok vode, ki je drvela v objem novim položajem in občutkom. Tudi midva sva zdaj »drvela« in sicer na vlak za Novo Gorico, najin naslednji postanek na poti.
Vlaki so na tej progi skoraj tako redki kot zeleni sneg. O logiki na SŽ ne bi zgubljal besed. Že s tem, ko se potniki vse povprek jezijo in udrihajo po železnici na račun zamud, slabih povezav in zvez, frekventnosti vlakov, pa se na nek način sprostijo in si verjetno olajšajo svoje duše. Psi lajajo, karavana gre dalje. Zaenkrat še. »Najbolje, da ukinemo vse skupaj in da ukinemo sami sebe«.
Proga, stisnjena med soteske in hribe, je res ena najbolj slikovitih prog pri nas. Lepota Soče nas v spodnjem delu proge objema z zeleno barvo njenih neder. Vsa v pričakovanju, da bi se ljudje končno začeli zavedati pomembnosti čistoče rek, jezer, morij… - vode, našega najpomembnejšega vira življenja in obstoja.
Vonj po Sredozemlju, po morju, naju pričaka med peroni elegantne postajne zgradbe v Novi Gorici. Sonce nama na obraz nariše še tisti zadnji del ustnic, razpotegnjenih v širok nasmeh. Del prtljage sva pustila pri prijaznem prometniku, ki se me ob odhodu spomni s športnih iger na Rogli. Kako sem skakal okrog plesalk in jih fotografiral.
Ker v italijanski Gorici, za razliko od moje prijateljice Ane, še nisem bil, se po nasvetu prometnika napotiva po najbližji poti ob progi in skozi bivši prehod prestopiva »mejo«. Prešine me misel o mejah. Zakaj so sploh meje potrebne, zakaj smo si jih ljudje omislili? Da bi se ogradili pred samim seboj? Meje so samo v naših glavah. Ne obstajajo. A jih imamo zato, da lahko rečemo: Jaz sem Slovenec, ti si Italijan, jaz sem bogat, ti si reven, jaz imam avto, ti se voziš s kolesom. Ti si manj vreden od mene. Ti si se rodil na drugi strani meje. Kaj vse nosijo naše glave. Kdo pa izbere kraj rojstva, kdo si sam izbere starše?
Visoka cerkvena zvonika uživata v zvokih moderne glasbe, ki prihaja iz bližnjega lokala. Glavni trg, ki je ves razkopan od prenove tlakovcev, se sramežljivo nasmiha in hkrati čaka na preobrazbo. Lokali po mestu usihajo kot voda v puščavi , kitajske trgovine in restavracije pa rastejo kot gobe po dežju. Mesto je prazno, tu pa tam kak sprehajalec s psom prekine tišino, ki objema mesto.
Usedeva se k velikim cerkvenim vratom na betonske stopnice pred vhodom in se nastavljava sončnim žarkom. Kako malo je potrebno, da začutiš srečo. Sreča je v malih stvareh, le prepoznati jo moramo.
Vrneva se v nazaj v Novo Gorico. Poiščeva restavracijo, ki nama jo predlagajo domačini. Okusni lignji na rukoli z maslenim krompirjem nama nasitijo želodčka in polepšajo že tako čudovit dan, ko je potrebno zaradi časovne stiske pohiteti na postajo.
Motor vlakovne kompozicije zadrhti ob prižigu in garnitura se strese za hip. Nova pot, nove dogodivščine. Sprevodnik naju opozori na prestop na avtobus v Prvačini zaradi del na progi. Štirje potniki presedemo na avtobus, ki nas čaka ob postajni zgradbi. Švigamo po valoviti pokrajini od postaje do postaje. Nihče ne izstopi, nihče ne vstopi. Z avtobusa se železniška proga odpira pod nami kot na pladnju. Sončni žarki me ob pomoči ostrih ovinkov zazibajo v kratek spanec. Nebo gori in zavese dneva se spuščajo za obzorje. Umirajoče sonce se prepusti tokovom noči, ki odpira vrata zasanjanim pogledom zadnjega primorskega veseljaka. Po žilah teče Teran, mi pa z zamudo prispemo v Sežano in ob pomoči sprevodnikovega klica dohitimo vlak za Ljubljano. V nabito polnem vlaku skleneva najin železniški krog v Ljubljani.
Vožnja z vlakom je bila prijetna. Ne podirajmo obstoječih, čeprav manj frekventnih prog zaradi lastne samozadostnosti ali dobičkonosnosti. Ohranjajmo naravo in stvaritve za naše zanamce. Hvaležni nam bodo!














Ni komentarjev:

Objava komentarja