tHe Long Road - photos by Robert L. Horvat

Irska v d-molu - Ireland in d-minor

2010-07-06T18:35:00.000-07:00

Nežni zvoki irskih dud, ki vlečejo med valove nagajivih barv, nemirna svetloba, ki udarja ob stene nevidnih duš, neskončni zven miru, pesem drhteče pokrajine, vse to je kot igranje orkestra v d-molu.

Dobrodošli v Iranu III.del - Welcome to Iran part III

2010-01-15T18:15:00.000-08:00

Odlomek iz reportaže Dobrodošli v Iranu

Pot na Alamut

Veter naju prepiha do kosti in nase potegneva vsak svoj kos oblačil, ki jih imava v prtljažniku. Slikovita gorska pokrajina, ki nama jemlje dih, se dviga celo do višine 3400m. V majhni vasici oddava pošto, ki pa je žal še danes nihče ni dobil. Vijugasta gorska pot nas vodi mimo neskončnih prepadov in divjih sotesk. Ponižna reka si utira pot med rdeče obarvanimi grebeni. Kot golo žensko telo se pokrajina razkazuje popotnikovim očem. Vsa hrepeni po ljubezni. Vsa presušena drhti po kapljici vode. Tu pa tam se pokaže zelena oaza dreves, tu pa tam kakšno osamljeno drevo. Drevesa, ki se upirajo smrti, v tej pokrajini srkajo ljubezen iz njene duše. Ljubezen jim daje moč. Sonce se naglo spušča za obzorje, ko prispemo na konec sveta. Na mogočni skali se razvaline nekdaj mogočnega gradu upirajo zadnjim tokovom zgodovine. Pod njo se globoko vrezana soteska, čez katero je speljan majhen mostiček, razbrazdano vije po pravljični pokrajini. Alamut. Mističen kraj. »V raju sta!« mi zašepeta glas iz dna duše. Tako so mislili tudi vojaki iz Bartolovega romana Alamut, ki so slepo nasedli zgodbi o raju.

Dobrodošli v Iranu II.del - Welcome to Iran part II

2009-11-16T15:45:00.000-08:00

Odlomek iz reportaže Dobrodošli v Iranu

Vasica blizu Tabriza

Slikovita barvna vrata in okna so bila glavni razlog, da smo se ustavili v majhni vasici blizu Tabriza. Pri vhodu v vas so stali otroci, ki so čakali na šolski avtobus. Z nasmehi na ustih so naju pozdravljali in vzklikali: Hello! Hello! Welcome in Iran! Naenkrat je bila okrog naju cela vas. Ponudili so nam vroč čaj in pokazali kako tkejo preproge. Cela vas nam je mahala, ko sva skozi šipo vračala pozdrave ob slovesu. Spomnil sem se vseh ljudi, ki sva jih spoznala v Iranu. Brez njih potovanje ne bi bilo takšno, tako globoko doživeto. Glasba iranskega pevca Eilya Monfared-a, ki je prihajala iz zvočnikov, se je čisto potiho in naskrivaj dotikala mojega srca. Solze so mi kapljale na dlani, ko sem se zavedel, da ti ljudje nimajo ničesar kar imamo mi, vendar imajo toplino in mir v srcih, kar nam pogosto manjka. Največje bogastvo je v nas samih, v naših srcih le da ga moramo znati odkriti in ga deliti z drugimi.

Gore nenavadnih oblik in školjkastih oblin so spreminjale barve kot kameleoni. Slana reka, ki je nekoč tekla tod mimo je bila samo še bela izsušena sled. Zaljubil sem se v to pokrajino. Zaljubil sem se v iransko gostoljubnost in dobrosrčnost. Zaljubil sem se v Iran. Morda sem nekoč živel tukaj! Morda so bili moji daljni predniki rojeni prav tukaj, kdo ve!

V daljavi smo zagledali šotore. »Nomadi!« sva vzkliknila. Počasi smo se približevali šotorom, ki so bili posejani po rahlo valovitem pobočju. Nikogar ni bilo nikjer. Naenkrat pa so se proti nam spustili pobesneli ovčarski psi. Sreča, da so ženske, ki so bile v šotorih začutile, da je nekaj narobe in da so jih uspele pravočasno ustaviti preden bi nas raztrgali. Ker moških ni bilo doma nas ženske niso povabile na čaj.

Dobrodošli v Iranu I.del - Welcome to Iran part I

2009-09-25T18:00:00.000-07:00

Slap Nežica - Nežica Waterfall

2009-07-06T14:20:00.000-07:00

Pravljica o Nežici

Pri Drežniku je deklica Nežica napajala par volov. Voda je poniknila in jih potegnila v globino. Po silnem nalivu je vrgla voda pri izviru prifarskega jarka jarem, ovit z dekličinimi lasmi. Od tedaj se ta izvir in slap imenujeta Nežica.

Prirejeno po J. Žagarju

Otok Korčula - Korčula island

2009-06-13T11:40:00.000-07:00

Umbria

2009-06-01T16:55:00.000-07:00

Miran

2009-04-23T19:28:00.000-07:00

POSLEDNJI VLAK (Lado Leskovar)

Ne verjamem, da le čas
lahko srečo spremeni,
a če res je v sreči tej, ljubezni ni.

Iz daljave slišim glas,
žvižg odmeva skozi noč,
šele zdaj vem, da je to poslednji vlak.

Rekla si, da moraš proč
in da kmalu vrneš se,
vedel sem, da to je najino slovo.

Iz daljave...

Spremil sem te, ko si šla
rad bi tekel za teboj,
vpil in prosil vrni se, a sem le stal.

Iz daljave...

Pravijo, da sreča je
če v ljubezni hrepeniš,
če to ni v sreči tej, ljubezni ni.

Iz daljave...

In tako ostal sem zdaj,
na postaji zadnjih sanj,
vem, da k tebi zame vlaka več ne bo.

Iz daljave...

Slovaška - Slovakia

2009-04-19T23:30:00.000-07:00

Poljska - Poland

2009-04-03T16:20:00.000-07:00

Istra - Istria

2009-03-18T16:57:00.000-07:00

Turčija v mojem srcu - Turkey in my heart

2009-03-13T16:55:00.000-07:00

Železniški krog

2009-03-05T07:54:00.000-08:00

Februarsko jutro. Nedelja. Z napolnjeno torbo, v kateri ni manjkalo ničesar, kar naj bi imel fotograf pri svojem delu, sva jo s prijateljico Ano mahala po peronu železniške postaje v Ljubljani. Namenjena sva bila na krožno potovanje z vlakom do Jesenic, s postankoma v Vintgarju in Novi Gorici. Ker je bil ravno pustni čas, je nekaj zamaskiranih zanesenjakov, s črnimi, kodrastimi lasmi, rdeče obarvanimi lici in velikimi nosovi, še vedno prestrašenih od alkohola, pohajalo po vlaku, ki je že nestrpno čakal na svoj odhod, ob 6.50. Megla se nikakor ni hotela posloviti od »bele Ljubljane«, ki je verjetno dobila ime po njej. Drobne snežinke potujoče v oblakih, so se razsipavale po pokrajini, ki je na trenutke že kazala prve znake pomladi. Tu pa tam je kakšen potnik vstopil ali izstopil in že smo prispeli v železarsko mesto Jesenice. Dim je narekoval vsakdanje življenje Jeseničanov. Robatost tovarne, ki te mrko pozdravi ob »vhodu« v mesto, je s puhastimi oblaki, ki so se dvigovali iz visokih dimnikov, bila še bolj zastrašujoča. Res je, da je pustni čas, ampak izbruhi iz njenega širokega, umazanega grla so bili bolj podobni vulkanskemu žrelu, kot pa izpušnim signalom kakega pustnega »zagreteža« preoblečenega v Indijanca s perjem na glavi in s pipo miru v ustih.

Počasi smo zdrseli in pristali na prvem tiru železniške postaje na Jesenicah. Strojevodja je menjal kabino in po par minutah smo že bili na postajališču Vintgar, čeprav se kraj dejansko imenuje Blejska Dobrava. Škoda, da več ne podeljujejo bodečih Než, ker bi postajališče bilo med prvimi na seznamu dobitnikov tega laskavega priznanja. Peš sva se napotila do soteske Vintgar. Hoja skozi vas je bila prijetna. Za vasjo pa se pot spusti po pobočju v grapo. Ustavila sva se pred neko hišo in spregovorila par besed z možakarjem, ki je ravno pometal okrog nje.

Sotesko sta l. 1891 odkrila gorjanski župan Jakob Žumer in fotograf Benedikt Lergetporer in to ravno v času, ko je bil vodostaj Radovne, reke, ki teče skozi Vintgar, izredno nizek. Soteska Vintgar, dolga 1,6 km, je zarezana med navpičnimi stenami hribov Homa in Boršta, krasi pa jo Radovna s slapovi, tolmuni in brzicami.

Šumenje mogočnega slapu je bilo slišati že od daleč. Teloh je stegoval svojo belo kapo z rjavkaste trave. Ptičje petje, ki se ga je slišalo izza oguljenih dreves, nama je naskrivaj šepetalo pesem o pomladi. Napis, da je vhod v sotesko prepovedan, nama ni preprečil vstopa v njo. »Šla bova do tja, dokler bo mogoče priti« sva si rekla. Previdno sva stopala po skalah, ki so bile drseče kot bi jih namazal z oljem. S foto stojalom sva preizkušala luknje prekrite z listjem. Bučanje vode prvega slapu v soteski sem začutil, kot vodo, ki se pretaka v meni. Da prihaja skozi kronsko čakro vame in me zapušča pri nogah in gre v zemljo. Popolnoma sem se podredil toku narave, kot sin matere Zemlje in očeta Nebes. Voda, ki se je pretakala po mojem telesu me je spirala in me očiščevala tiste napetosti, ki sem jo čutil v srcu. Mir se je razlegal po soteski in človek ob takih trenutkih, ko v soteski ni nikogar razen bitij, ki so se poskrila po rovih in med listjem, med drevesi in na drevesih, začuti da je del narave. Slap je s svojo padajočo vodo kazal tisto moč in eleganco, ki jo lahko izžareva samo v mesecih, ko se zima poslavlja. Kot kakšen baletni plesalec je s svojimi gibi usmerjal tok vode, ki je drvela v objem novim položajem in občutkom. Tudi midva sva zdaj »drvela« in sicer na vlak za Novo Gorico, najin naslednji postanek na poti.

Vlaki so na tej progi skoraj tako redki kot zeleni sneg. O logiki na SŽ ne bi zgubljal besed. Že s tem, ko se potniki vse povprek jezijo in udrihajo po železnici na račun zamud, slabih povezav in zvez, frekventnosti vlakov, pa se na nek način sprostijo in si verjetno olajšajo svoje duše. Psi lajajo, karavana gre dalje. Zaenkrat še. »Najbolje, da ukinemo vse skupaj in da ukinemo sami sebe«.

Proga, stisnjena med soteske in hribe, je res ena najbolj slikovitih prog pri nas. Lepota Soče nas v spodnjem delu proge objema z zeleno barvo njenih neder. Vsa v pričakovanju, da bi se ljudje končno začeli zavedati pomembnosti čistoče rek, jezer, morij… - vode, našega najpomembnejšega vira življenja in obstoja.

Vonj po Sredozemlju, po morju, naju pričaka med peroni elegantne postajne zgradbe v Novi Gorici. Sonce nama na obraz nariše še tisti zadnji del ustnic, razpotegnjenih v širok nasmeh. Del prtljage sva pustila pri prijaznem prometniku, ki se me ob odhodu spomni s športnih iger na Rogli. Kako sem skakal okrog plesalk in jih fotografiral.

Ker v italijanski Gorici, za razliko od moje prijateljice Ane, še nisem bil, se po nasvetu prometnika napotiva po najbližji poti ob progi in skozi bivši prehod prestopiva »mejo«. Prešine me misel o mejah. Zakaj so sploh meje potrebne, zakaj smo si jih ljudje omislili? Da bi se ogradili pred samim seboj? Meje so samo v naših glavah. Ne obstajajo. A jih imamo zato, da lahko rečemo: Jaz sem Slovenec, ti si Italijan, jaz sem bogat, ti si reven, jaz imam avto, ti se voziš s kolesom. Ti si manj vreden od mene. Ti si se rodil na drugi strani meje. Kaj vse nosijo naše glave. Kdo pa izbere kraj rojstva, kdo si sam izbere starše?

Visoka cerkvena zvonika uživata v zvokih moderne glasbe, ki prihaja iz bližnjega lokala. Glavni trg, ki je ves razkopan od prenove tlakovcev, se sramežljivo nasmiha in hkrati čaka na preobrazbo. Lokali po mestu usihajo kot voda v puščavi , kitajske trgovine in restavracije pa rastejo kot gobe po dežju. Mesto je prazno, tu pa tam kak sprehajalec s psom prekine tišino, ki objema mesto.

Usedeva se k velikim cerkvenim vratom na betonske stopnice pred vhodom in se nastavljava sončnim žarkom. Kako malo je potrebno, da začutiš srečo. Sreča je v malih stvareh, le prepoznati jo moramo.

Vrneva se v nazaj v Novo Gorico. Poiščeva restavracijo, ki nama jo predlagajo domačini. Okusni lignji na rukoli z maslenim krompirjem nama nasitijo želodčka in polepšajo že tako čudovit dan, ko je potrebno zaradi časovne stiske pohiteti na postajo.

Motor vlakovne kompozicije zadrhti ob prižigu in garnitura se strese za hip. Nova pot, nove dogodivščine. Sprevodnik naju opozori na prestop na avtobus v Prvačini zaradi del na progi. Štirje potniki presedemo na avtobus, ki nas čaka ob postajni zgradbi. Švigamo po valoviti pokrajini od postaje do postaje. Nihče ne izstopi, nihče ne vstopi. Z avtobusa se železniška proga odpira pod nami kot na pladnju. Sončni žarki me ob pomoči ostrih ovinkov zazibajo v kratek spanec. Nebo gori in zavese dneva se spuščajo za obzorje. Umirajoče sonce se prepusti tokovom noči, ki odpira vrata zasanjanim pogledom zadnjega primorskega veseljaka. Po žilah teče Teran, mi pa z zamudo prispemo v Sežano in ob pomoči sprevodnikovega klica dohitimo vlak za Ljubljano. V nabito polnem vlaku skleneva najin železniški krog v Ljubljani.

Vožnja z vlakom je bila prijetna. Ne podirajmo obstoječih, čeprav manj frekventnih prog zaradi lastne samozadostnosti ali dobičkonosnosti. Ohranjajmo naravo in stvaritve za naše zanamce. Hvaležni nam bodo!

Nagrajene fotografije - Awarded images

2009-02-27T14:00:00.000-08:00

Veleča se svetloba - Rolling light - FIAP Gold Medal -

3rd international FIAP salon Ecological Thruth Zaječar 2008

Toscana 3 - Gold medal

Al-Thani Award 2007 Linz

Toscana 4 - FIAP HM -

3rd international salon of art photography - Rivne UA

Toscana 1 - Silver FZS Medal -

Lumen 2007 Škofja Loka

Toscana 13 - FIAP HM -

Holland Circuit 2008

Rumeno valovanje - Yellow waving - Gold medal for collection -
60 Years of Požarevac Photo and Cinema Club 2008

Puščava Kavir I - Kavir desert I - Silver Medal for collection

Dani prirode Banatski Brestovac 2008

Puščava Kavir IV - Kavir desert IV - Silver Medal for collection

Dani prirode Banatski Brestovac 2008

Slana reka - Salty river - GMC Medal -

German Mega Super Circuit 2008

Ujetnik - Caught - 2nd prize -

XIIV. Aljaževi dnevi Dovje - Mojstrana 2008

Deček in lutka 1 - Boy and doll 1 - FSS Gold Medal

32rd international photography exhibition "Child 2008"

Mož z brki - A man with moustache - Bronze Medal for collection

2. valjevski salon fotografije "Život 2008"

Naša družina - Our family - Bronze Medal for collection
2. valjevski salon fotografije "Život 2008"

Pogled v preteklost - Once upon a time - Diploma -

Mednarodna razstava Fotopoezija 2007 Poljane

Petkrat na dan - Five times a day - Gold Medal

42.slovenska pregledna razstava Celje 2005

V varnem naročju - In mother's embrace - Diploma

Mednarodna razstava izročilo verstev Poljane 2006

Pot v X - A way to X - PSA HM
Georgia Circuit USA 2008

Nasmeh, prosim! - Cheers, please! - 1st prize in category People -

National Geographic Slovenia 2006

Mala spogledljivka - A little coquette - Diploma for potrait

International exhibition Kukljica 2006

Metla pometa - Sweeping broom - Gold Medal -

44.slovenska pregledna razstava Hrastnik 2007

V čador ovita - Wrapped in chador - 3rd prize -

Evropsko leto enakih možnosti za vse - Ljubljana 2008

Črno in belo - Black and white - 3rd plaquette -

Ekološke dimenzije 2008 Niš

Khomeinijev duh - Khomeini's ghost - HM PSA -
The 18th Annual Georgia Circuit 2009

Življenje na rumenem listu - Life on the yellow leaf - HM PSA -
The 18th Annual Georgia Circuit 2009

Poziranje - Posing - HM PSA -
The 18th Annual Georgia Circuit 2009

V sanjah - In a dream - HM PSA -
The 18th Annual Georgia Circuit 2009

Soline V - Salt fields V - HM PSA -
Georgia Mega Circuit 2008

Hasan - HM PSA - The 18th Annual Georgia Circuit 2009

Armenska cerkvica

2009-02-19T03:41:00.000-08:00

Naslovna fotografija armenske cerkvice in jezera Boron je nastala na enomesečnem potovanju po Iranu. Prilagam odlomek iz reportaže Dobrodošli v Iranu.

Makadamska cesta je postajala vse ožja in bolj luknjasta, na trenutke celo nemogoča za naš avto. Ob njej se je leno zvijala na pol izsušena reka. Srce mi je divje razbijalo ob krasotah narave, ki so nam bila dana, da jih čuvamo in skrbimo za njih. Pa vendarle še nismo dovolj zreli, da bi bili sposobni obdržati in negovati to vzvišeno, neokrnjeno naravo.

Jezero Boron – Boron dam

Stopila sva na prag ljubezni in potrkala na vrata raja. Odprla so se. Objela naju je njena duša. Tako močno se naju je oklepala, da nama je jemalo sapo. Kot opojena od naslade sva stala brez besed. Pokrajina se je razprostirala pred nama kot velikansko slikarjevo platno. Turkizna barva jezera se je lesketala, kot bi nama želela pokazati izrazno moč slikarjevih barv. Jezero, ujeto med čudovite skale, se je močno oklepalo njihovih lovk. Na stežaj je odpiralo svoja okna in vrata. Skozenj so gledala mlada iranska dekleta, ovita v čadorje. Pod njimi so se svetili črni lasje kot oglje. In njihove velike črne perzijske oči so me prebadale kot žive puščice. Sedaj se nisem več spraševal kje je raj. Sedaj sem točno vedel, da je raj prav tu. Da je raj pravzaprav v nas samih. V vsakem od nas, če smo le pripravljeni spustiti to svetlobo ljubezni skozi ozke line do dna naših src. V naš raj.

Dolga pot

2009-02-15T13:09:00.001-08:00

Lahkotnost letenja ptic ali zvok ogromnega letalskega motorja, ubrano petje koles vlaka in njihovo lebdenje na tirnicah ali škripanje avtomobilskih zavor na novo spečenem asfaltu, nežna hoja po mehkobi novo zapadlega snega ali karavana kamel v puščavskem pesku, topot konjskih kopit ali selitev mravelj. A mar ni naše življenje eno samo potovanje, prepredeno s hrepenenjem, sanjami, lebdenjem in ljubeznijo?

Skozi šipo vlaka zrem v svet, ki beži mimo mene. Polja, travniki in njive se kopljejo v jutranji svetlobi. Sneg na poljih se počasi umika nemirnim žarkom vzhajajočega sonca. Hudomušno se nasmiha izza tistega hriba, ki ima vsak dan drugo barvo, vonj. V meni se prebujajo oblaki zaviti v jutranjo meglo. Hrepenim. Sanjam. Srce me pelje po poti, ki jo igrata domišljija in strast duše. Uživam v vsem kar čutim, kar vidim, kar se ustavlja ali kar leti mimo mene. Potujem na tisti konec sveta, ki nima konca. Po poti svojega življenja. Brezmejna je ta pot, dolga in polna hrepenenja. Vzamem si čas, da se dotaknem vsake otroške ročice, da se nasmehnem starcu z razmajanimi zobmi in starki s palčko, ki počasi hiti na jutranjo molitev. Utapljam se v očeh mimoidočih. Pod srcem in v tančico zavito, skrivam globino brezmejnega ognja in ples dobrih vil. Zdaj resnično letim kot ptica. In sploh mi ni važno kam. Dvignjen nad oblaki podobnim krizantemam in poln občutkov šelestenja življenjskega toka, ki se napaja z energijo vesoljnega stroja, odpiram svoje srce in misli vsem ljudem, ki želijo na pot z mano. Potuj z mano! Potuj z mojim srcem! Na dolgo pot.....